Nejc Rutar

Tokrat še zadnje poročilce iz tekmovalne sezone 2008. Zadnja tekma se je odvijala na že meni znani progi v Gračišću v hrvaški Istri, nedaleč stran od Pazina. Dirka, ki mi ni pomenila kakšnega posebnega izziva, se je končala tako, da me je Cec premagal za pičlih 76 tisočink sekunde, kar med brati pomeni cca 10 cm. Tretje mesto je dosegel Miha Halzer, kateremu so to bile prve stopničke in mu za ta dosežek iskreno čestitam. Na splošno smo Slovenci prevladovali, saj se je v prvo deseterico uspelo uvrstiti le dvema Hrvatoma. Tudi pri mladincih smo prevladovali. Edino v kategoriji HT (zadaj nevzmetena kolesa) so Hrvati prednjačili, saj mi sploh nimamo te kategorije in ni nastopil nihče. Skratka, popoln izkupiček je šel v Slovenijo, pa naj se Hrvati hvalijo kolikor hočejo:):)

O progi ni kaj dosti za povedati. Dolga je 2,1 km in ima 340 višinskih metrov. V Istri je to že skoraj max. spust, saj tereni ne dopuščajo višjih spustov. No ja, saj imajo Učko, ampak…

O moji vožnji lahko povem sledeče. V soboto sem uspel narediti le pet trening spustov, saj je bil transport na štart dolg tudi do 20 km. Čeprav so bili fantje s tovornjaki in kombiji pridni in delavni, pa se je le poznala razdalja. Proga je kamnita, mogoče še malo bolj kot prejšnje leto. Se poznajo učinki dežja in je bilo potrebno občasno voziti prav po hudourniških jarkih. Ve se, da je padec na tem skalovju boleč. Nisem še pozabil lanskega padca, ko smo pomladi tu trenirali z reprezentanco. Še 2 meseca sem bil ves podrsan in še danes imam na kolenu lep pečat.

Skratka, hitra in zaguljena proga. Ravno take imam najraje. Očitno pa sem finalno vožnjo odpeljal premalo agresivno, se tudi v cilj vozakal po zadnjem kolesu, kar je ob preskakajoči ročni in počenih dveh špicah zneslo za dobro drugo mesto. Konec dober, vse dobro. Sam ne delam nobene osebne inventure o letošnjih dvobojih s Cecom. Kdo je boljši? Mislim, da sva kar izenačena. Jaz sem bolje štartal v sezono, on pa jo je bolje končal. Mi je pa bilo vseeno lažje, saj sem jaz branil svoje pozicije, on pa je moral napadati. Ne glede na to pa mislim, da letošnja sezona ni bila mrtvilo, da smo tekmovalci dokazali, da se znamo boriti in ustvariti zanimive boje in prvenstvo. Če so gledalci zadovoljni, smo zadovoljni tudi mi.

Še enkrat zahvala kluboma MTB Hidria in Scott Lactat za podporo v tej sezoni. Enaka zahvala tudi sponzorjem, saj bi brez njihove pomoči le s težavo uspešno tekmoval.

Sedaj sledi teden počitka in že kar kmalu se bo pričelo s pripravami na tekmovalno sezono 2009.

Cilji? Ostati zdrav in nepoškodovan ter ponoviti letošnje rezultate. V svetovnem merilu pa moram končno pokazati, da se znam uvrščati med 80 najboljših.

Klub? Ostaja isti.

Kolo? Konja, ki zmaguje, se ne menja.

Oprema? Verjetno bo tu še največ sprememb, ampak v tem trenutku še ne vem katera bo to.

V soboto je na DH Vitrancu slavil Filip Polc (SVK – Kenda Tomac) pred Janom Cestnikom (Cult MTB Trbovlje) in mojo malenkostjo:):)

Tekme se je udeležilo rekordno število tekmovalcev ~ 150, kar je za slovenske razmere zelo lepo število. Očitno so DH tekmovanja zelo priljubljena pri mlajših, saj se število nastopajočih povečuje – za razliko od XC. Prav lepo je videti med nastopajočimi tudi XC tekmovalce, ki se preizkušajo tudi v tej zvrsti (Bizjak, Ravnik, Kodra). No, saj vseh niti ne poznam, ampak za Ravnika sem prepričan, da bomo v tej DH sceni zagotovo še veliko slišali.

O svojih vožnjah pa samo to. Cilj mi je bil zadržati prednost pred Cecom v točkovanju za pokalnega zmagovalca. Pred to tekmo sem imel pred njim 101 točk prednosti in si nisem smel privoščiti večje napake. Polfinale sem peljal rezervirano, saj spodnjega dela niti nisem poganjal. Vse sem stavil na finalno vožnjo, ki pa mi ni najbolje uspela. Bilo je več drobnih napak, zdrsov prednjega kolesa, tako da sem ostal na tretjem mestu, kar je bilo dovolj za končno zmago v slovenskem pokalu.

O tekmovalni sezoni 2008 pa sledeče. Prvo leto sem vozil v kategoriji elite. Pred sezono sem si zadal cilj, da bom zadovoljen, če se bom uvrstil na DP med tri najboljše, ravno tako pa tudi v pokalu. Oba cilja sem presegel, zato sem z doseženim zelo zadovoljen.Na EP sem bil 31,kar je povprečen rezultat.. Na svetovni sceni sem se poskusil čim više uvrščati. Žal sem moral zaradi šole izpustiti tekmo v Andori in Fort Wiliamu. Maribor in Schladming sta bili tekmi, za kateri vem, da bi lahko dosegel več, ampak potrebna je tudi sreča. Prav pa pridejo izkušnje, ki jih bo potrebno vnovčiti v naslednjih sezonah. Svetovni vrh le ni oddaljen od nas svetlobna leta. Z vztrajnostjo, pridnim delom, razumevanjem staršev, sponzorjev in kluba mi bo tudi ta cilj možno doseči. Ne gre pa to čez noč in v kratkem času. Že za to, kar sem do sedaj dosegel, sem rabil pet let zavzetega in trdega treninga. V uteho mi je tudi zbir UCI točk, saj sem v to tekmovalno sezono štartal z 332. mesta. Danes sem na 80. mestu (brez Schladminga). Pridobil sem 250 mest, kar je odličen rezultat in ga bom težko popravil.

Malo sem razočaran nad tem,da na zadnji tekmi nismo uspeli ubraniti tretje mesto v klubskem seštevku točk.Žal nimamo v kategoriji masters nobenega tekmovalca,ki bi nam prinašal točke.Sam sem pomagal kolikor se je dalo,vendar izpada tekmovalca se ni dalo nadoknaditi.Ampak četrto mesto tudi ni neuspeh.

Sledi še zadnja tekma te sezone, ki bo v Gračišču na Hrvaškem. Bo bolj revijalni nastop, kar pa ne pomeni, da se ne bo šlo na zmago. To vodilo imam ital že vcepljeno v podzavest.

Ta vikend se je v Bovcu odvijala prva tekma v Sloveniji v gorskokolesarskem maratonskem spustu. Že podatek, da je potrebno premagati 1730 višinskih metrov v ~ 14 km govori o tem, da je to res mega dolg in zahteven spust. Sama trasa je bila razdeljena na tri odseke (po smučišču, po MTB parku, po asfaltni cesti v Bovec). Najzahtevnejši del je bil sam park, saj je bilo na njem potrebno en odsek tudi poganjati navkreber. Na vsakem metru parka so prežale nevarnosti za poškodovanje kolesa. Že na petkovem treningu smo si poštopali čase in tudi hitrosti. Na cilj sem prišel v ~ 22 minutah, max hitrosti na zgornjem delu smučišča pa so bile okoli 55 km/h. Že takoj se je videlo, da bo na sami tekmi odločil ta zgornji del, ki je še omogočal prehitevanja. Po parku to skoraj ni bilo možno. V soboto smo opravili v srednjem delu seeding run. Priznati moram, da sem bil presenečen nad dobrim časom Ravnika, saj zanj do sedaj sploh še nisem slišal. Postavil je najboljši čas, jaz pa sem bil drugi. Niti nisem pretiraval in reskiral, saj bi me napaka stala dobrega štartnega položaja na tekmi.Seveda bi potem moral na vse pretege divjati in prehitevati tekmece.

Nedelja, točno ob 11,10uri. 37 tekmovalcev na startu. V zraku je brnel helikopter, ki je snemal štart in nato spust v dolino. Ob znaku smo se pognali po smučišču. Že po nekaj metrih si je Cec pridobil nekaj prednosti. Skupaj z Ravnikom sva mu sledila. Sam sem poganjal na vso moč, ampak Ceca nisem mogel dohajati.Hitrost je bila okoli 70km/h. Se pozna, da sem zamenjal zadnji verižnik, ki je mtb (11 – 30). Običajno je zadaj cestna kaseta. Že kmalu je Cec naredil napako in je padel, sam pa sem se odpeljal mimo. Pred menoj ni bilo nikogar, zadaj je hropel Ravnik in ostala četica kolesarjev. V mtb parku sem dodal malo »plina« in zasledovalcev kmalu ni bilo nikjer. Zavedal sem se, da se ne smem preveč prepustiti vzdušju. Padec ali po predrtje gume bi mi lahko prekrižala načrte. Peljal sem hitro in obenem previdno, tako da sem v zadnjem asfaltnem delu spusta bil toliko spredaj, da tekmecev nisem niti videl. Spust mimo kaninske vasi na plac v Bc ni bil kaka posebnost. Organizator je naredil na progi še skok za gledalce. V cilj sem prišel po 21 minutah in 3 sekundah. Za mano se je odvijal pravi mali boj med Cecom in Ravnikom. Malo naj bi bilo tudi zapiranja, komolčkanja, prerivanja. Ampak Cec je prišel v cilj kot drugi, Ravnik pa mu je sledil z 6 sec. zaostankom. Na cilj je prišlo vseh 37 tekmovalcev. Le Humar je s spuščeno prednjo gumo(haha Geox gumo je imel le zadaj) zapeljal mimo cilja in je bil diskvalficiran oz. neuvrščen. Nič dela za GRS in zdravstveno osebje.

Sledila je svečana razglasitev in podelitev nagrad. Vse je potekalo v sproščenem vzdušju, nikjer ni bilo zaslediti kakršnih zamer. Pravo prijateljsko vzdušje, ki ga pogosto pogrešam v svetovnem pokalu in včasih tudi v slovenskem pokalu.

Na tem mestu bi se za idejo in izvedbo same tekme zahvalil Macu in Matetu, pa županu Bovca. Brez njih (in seveda sponzorjev) bi bila taka prireditev obsojena na neuspeh. Še v sredo so bili bitko s pridobivanjem dovoljenj za organizacijo tekme v naravnem okolju. Ma prosim vas, kje na Kaninu je še naravno okolje. 40 let se na njem že minira in urejajo smučišča, vse je preorano, sedaj pa naj bi četica bajkarjev uničevala naravo. Očitno so to doumeli tudi vrli uradniki in so na koncu le udarili pečat in izdali dovoljenje.

Upam, da bo prireditev postala tradicionalna, pomaknjena v poletno tekmovalno mrtvilo. Tako bi se nas lahko ogledalo bistveno več gledalcev, ki poleti okupirajo Bc in okolico.

V pričakovanju dobre uvrstitve v finalu svetovnega pokala v DH v štajerskem Schladmingu, so se mi vse sanje razblinile že v polfinalni vožnji, saj sem se med vožnjo kar dvakrat zaustavil. Prvič sem pristal v blazini, drugič pa nisem imel te sreče in sem poletel preko korenin in strmine. Seveda, kot za zakleto se je bajk zaklinil zgoraj za drevo, sam pa sem se moral vračati navkreber po njega. Čas je veselo tekel naprej in tudi brezglavo divjanje, ki sem ga v nadaljevanju uprizoril, ni prineslo tako želenega rezultata. 4 min in 44 sec. je zadostovalo za skromno 115. mesto, ~ 10 sec. premalo za uvrstitev med 80 najboljših, ki so peljali še enkrat v finalu.

Zmagal je, po odlični vožnji, Samuel Blenkinsop, moj up, Sam Hill, pa je bil drugi. Delal je preveč napak, tako da ni imel šans proti odlično razpoloženemu Blenkinsopu. Med ženskami je slavila Rachael Atherton s časom 4:47:21. No ja, vsaj letos najboljšo Rachael sem pa le ugnal (slaba tolažba).

Sledi zabavna tekma Dowka u Bc ter naslednji vikend še finale slovenskega pokala v Kranjski Gori. S tem se bodo počasi zaključila letošnja tekmovanja, saj bom štartal le še na eni neobvezni tekmi na Hrvaškem. Jap, pa tudi predavanja se bodo v oktobru pričela.A že?

Že drugo leto zapored sem se udeležil tekme v tem znanem zimsko športnem središču Karnije blizu Tolmezza.Že lani sem bil s prireditvijo zadovoljen,tiste pripombe na počasnost vožnje s sedežnico pa so letos Italijani rešili na odličen način.Letos so dali v uporabo novo kabinsko žičnico,ki te popelje do izhodišča(štata) v dobri minutki.Kar smejalo se mi je,saj sem v soboto naredil kar 13 spustov.In to brez živčnosti,prerivanja ,gužvanja in podobnimi nevšečnostmi,ki smo jim pogosto izpostavljeni.Samo udeležbo na tekmi sem vzel bolj kot za dober trening in primerjavo z ostalimi tekmovalci,saj nekateri nastopajo tudi v svetovnem pokalu.Tudi letos se je tekme udeležilo kar nekaj znanih tekmovalcev iz Nove Zelandije,Francije,Avstrije,Švice,pa tudi dva Slovenca sva bila vmes(poleg mene še Humar Tadej- ŠKTD Avče).Tekma je štela za italijanski pokal ,zato so se zbrali tekmovalci iz vse Italije.

O sami progi naj povem,da so jo letos kar pošteno spremenili,tako,da je bilo potrebno kar na novo naštudirati linije.Dolga je približno 3,5 km in ima cca 350 višincev.Štart je s hriba Zoncolan,cilj pa je na 959 mnv pri spodnji postaji kabinske žičnice,kjer so tudi boksi in ostali spremljajoči direndaj. Sama proga zahteva od tekmovalca dobre atletske sposobnosti,saj je kar nekaj odsekov,ki jih je potrebno na vso moč poganjati.Vmes je tudi krajši uphill,ki še dodatno pobere moč.Tudi skozi smrekove gozdove je potrebna zbranost,saj so povsod korenine in globoki jarki.Letos je za nameček padal dež že v petek,tako,da smo v soboto vozili s spajkami.In ravno,ko smo mislili,da bo v nedeljo suho,se je pošteno ulilo.Še sreča ,da je bilo treninga konec.Seveda so dežne gume ostale še naprej aktualne.Sam krej Ravascletto poleti bolj sameva,zato smo se proti večeru odpravili v dolino,kjer smo si privoščili konkretno pico.Polnih želodcev ,se nam ni dalo iskati zabave,čeprav so plakati vabili na Sagra del panjolas(pečena koruza).Raje smo se vrnili v hotel in se odpravili spat(he,he ob 21.smo bili že v pojstli).Dež se je med tem že izlil,od doma pa smo dobili zaskrbljujoče novice o nalivih in toči,ki je divljala po Sloveniji.

Nedelja.Zunaj sonce,da so kar bolele oči.Seveda je bila proga ponovno namočena in temu primerno blatna.Do tekme sem naredil še tri ogrevalne spuste.Seveda sem bil že takoj u***n,pa tudi samega kolesa ni bilo za prepoznati.Kvalifikacijsko vožnjo sem odpeljal rezervirano,saj sem poganjal le sede,zadnji del pa sem se kar spustil do cilja.Dosegel sem šesti čas,vendar sem vedel,da imam še dosti rezerve.Imam občutek,da so se tudi drugi »šparali« za finalno vožnjo.

Finalna vožnja mi je kar uspela,tako,da sem svoj čas popravil za cca 8 sec.Seveda so ga skoraj vsi popravil.Sam sem se prebil v skupni razvrstitvi na peto mesto,medtem,ko sem v svoji (U23)skupini zmagal pred Marcom Bugnonejem(I) in Mikom Skkinerjem(NZ).Zmagovalec tekme je postal Zbiden Samuel(Ch),drugo mesto sta si z enakim časom delila Rankin Nathan(NZ) in Beggin Alan(I),četrto mesto je zasedel presenetljivo hiter mladinec Don Davide(I).Humar je bil v U23 sedmi,v skupni uvrstitvi pa 14.

Sledilo je pakiraje opreme,med tem,pa so pripravili vse za svečano razglasitev.Vse se je kar vleklo,tako kot znajo Italijani to lepo početi.Bilo je toliko kategorij,da verjetno še sami niso vedeliJJ.Po prejemu nagrad je sledilo še žrebanje št.številk.Nagrade so bile kar lepe(okvir Kona Covan,čelada TLD,ura TLD,pa še par xc čelad).Tu nisem imel sreče,tako,da smo jo kar hitro ucvrli proti domu.

Že kar takoj je padla tudi odločitev,da se naslednje leto znova udeležim tekme,saj je vse organizirano na zelo visokem nivoju,za varnost je odlično poskrbljeno,zame niti ni predaleč(175km preko N.Gorice).V obdobju mrtvila dh tekem pri nas ,je to prava poživitev in se kar čudim,da se ni pojavil še kdo od našin.V bistvu je najdražja namestitev,že cena prijavnine na tekmo je res simboličnih 15 eur,kar mislim,da je malo.Dva dni imaš na uporabo gondolo,dobiš majico,šalamJ,tudi lepe nagrade so,čeprav naj se ne bi dirkalo za njih.Ampak,tako je.

Sledijo priprave za Schladming.Poskusil bom iti gor na en dober trening,saj na svetovnem pokalu ni šale.In če tekmo organizira klub,za katerega nastopam na sv.pokalu,je potrebo pristopiti k temu zavzeto in resno, ne glede na stroške.Vedno več težav se mi pojavlja tudi z opremo,saj je večina te stara že dve leti(z izjemo okvirja).Po vsaki tekmi porabim kar precej časa,da stvari ponovno tečejo,tako kot morajo. Upam,da bo zdržala še do konca te sezone.

Na tokratno 3. tekmo za pokal Slovenije v spustu sem se odpravil že v petek, ko sem spoznal progo. V bistvu sem naredil osem spustov. Proga je bila na nekaterih delih še malo blatna in vlažna od dežja v prejšnjih dneh. Po resnici povedano mi tako suho-mokra-blatna kombinacija ni bila všeč. Sploh zadnji del proge v gozdu mi je delal težave, saj se je taka postavitev proge izkazala za izredno težavno. V upanju, da bo v soboto suho in vetrovno sem zaključil trening in odšel domov (~1 ura vožnje). V soboto se je dan pričel z jasnim vremenom, kar sem izkoristil in naredil devet spustov po progi. Edino en spust se mi je zdel tak, da sem ga odpeljal b.p. Ostali so minili v delanju napak. Ko sem se poštopal, sem videl, da bodo rezultati okoli 3`20“ minut. Pogoj je bil, da ostane proga suha. Ampak sem se krepko uštel, saj se je okoli 17. ure usul dež, ki je nato padal še celo noč. Dež je spremenil progo v pravo drsalnico. Moja prva in edina vožnja v nedeljo je potekala v najhujšem nalivu. Že na sedežnici sem bil gnil do kože. Vendar je sam spust potekal dobro, celo presenečen sem bil, kako so spajkice grabile. V polfinalni vožnji se je že prikazalo sonce, vendar je bila v gozdu neznosna vlaga (čfjč):):), blato pa se je pričelo lepiti na gume in kolo. Upravljanje kolesa je bilo včasih nemogoče. Edini punci, ki sta se po progi spustili pred mano, sta bili kasneje po polurnem čakanju umaknjeni s proge. Kot vodilni v elite sem v kvalifikacijah štartal prvi. Že kmalu po štartu sem doživel en izletek s proge. Ko sem se skobacal nazaj na progo sem ugotovil, da mi je med okvirjem in amortizerjem »obtičala« debelejša palica. Le s težavo sem jo izvlekel in nadaljeval. Seveda sem večkrat »reševal« glavo in kožo z še sam ne vem kakšnimi akrobacijami. Seveda je bil čas v cilju bolj bogi, tako da me je kar kmalu prehitel mladinec Paradiž. In prehitel me je za skoraj 18 sec. Začuda pa se tudi ostalim našim ni posrečila vožnja. Cec je ostal 2 sec. za mano, Kanalec Humar pa je imel že več zaostanka. Po polfinalu sem ostal na drugem mestu, vedel pa sem, da imam še veliko rezerve.

Finalna vožnja je potekala gladko, do ženskega dela, kjer se je zopet naredil zamašek.Nato pa se je očitno Matevžu Zupancu malo utrgalo, saj je naredil tak čas, da se je nato pol ure pražil na vročem stolu. Vodstvo je prevzel Slovak Jan Javornik. Ko sem prišel na vrsto sem si želel, da bi bilo čimprej konec tekme. Odločen sem bil popraviti čas iz polfinala. Večjih napak nisem delal, da bi šel kaj posebno hitro pa se mi ni zdelo. Nekajkrat sem se že videl v drevesih, vendar se je srečno izšlo. V cilju sem slišal Deklevo o neverjetnem času, ki sem ga dosegel. Seveda sem najprej pomislil na napako časomerilcev (aka Bijelolasica). Vendar se ta ni spremenil. Ostalo je 3:53:87. Tega časa ni izboljšal niti Paradiž, tako da je zmaga ostala doma, saj je bil organizator dirke moj klub MBK Hidria.

Kaj naj za konec rečem. Po kar nekaj drugih mestih mi je ta zmaga prišla prav za večjo samozavest, dobil sem potrditev o dobri pripravljenosti. Imeti je potrebno tudi nekaj sreče. DH Javornik je ena naših najtežjih prog. V deževnih razmerah je proga tudi zelo nevarna. Hvala prireditelju, da je v blazine oblekel večino dreves ob in na progi. Ampak to ne spremeni dejstva o težavnosti proge. Mislim celo, da je takih zaguljenih prog pri nas premalo.

Očitno sedaj nastopi čas počitnic in dopustov, saj bo pričel vladati dvomesečni tekmovalni mrk. Sam bom šel že ta vikend na »počitnice« v Avstrijo, kjer se bom v parih dneh »rekreiral« v njihovih bajk parkih. Poskusil bom združiti prijetno s koristnim, kar pa brez bajka skoraj ni mogoče narediti.

Na prizorišče letošnjega EP v spustu smo šli že v četrtek zarana zjutraj. Po 10.urni vožnji smo prišli v dolino Valmalenco, kjer se je v vasici Caspoggio pripravljala letošnja tekma v spustu. Seveda smo bili presenečeni, da proga ni v celoti dokončana. Najprej smo si ogledali traso proge in se nato namestili v hotel. Trasa je bila speljana s hriba, kjer se je štart pričel na cca 1700 metrov nadmorske višine, cilj pa je bil nekje na 1000 metrov nadmorske višine. Dolžina proge je bila cca 4 km. Je bila tekoče postavljena, le skoki so bili »butasto« postavljeni, kot se je sočno izrazil Cec. V glavnem je bila proga v petek še suha. Petek je minil v spoznavanju proge in terenov okoli nje. Kot zanimivost naj povem, da smo se morali ob »shutlingu« s sedežnico celo enkrat vmes presesti.

V noči s petka na soboto je pričelo deževati in vsi smo prešli na »spike«. Popoldne smo opravili še t.i. seeding run (merjenje časa za štartno mesto v nedeljski tekmi). Sam sem pri tem veselo odpeljal med drevesi in grmovjem iz proge, tako da je bil čas temu primeren. Nič bolje se ni godilo Hrvatom, saj so organizatorji pozabili napolniti čipe za merjenje, tako da njihovih časov ni bilo nikjer.

Nedelja.

Skratka, veselica je bila na višku, proga blatna, mokra, deževalo je, mi pa vsi premočeni in premraženi na njej. Predvsem je motilo »shutlanje« s sedežnico, kjer si se dodobra ohladil

Seveda je dež veselo uničeval progo, zato je moral organizator le-to skrajšati skoraj za polovico. Dele proge je celo spremenil. Vozilo se je po globokih jarkih, bumpsih, band skoraj ni bilo več, vidljivost »nikakva«. V takih razmerah sem dosegel 31. čas. Od naših me je prehitel Volf (0,2 sec), ostali naši pa so ostali zadaj. Vsi smo imeli s progo nemalo težav (padci, tehnični problemi…).

Kaj naj rečem? Znam in upam peljati bolje, ampak v takih razmerah se nisem najbolje znašel. Veliko je odvisno tudi od linije, ki si jo izbereš, ali pa ti jo drugi vsilijo. Svojih linij skoraj ni bilo možno voziti, saj so se ob vsakem spustu pojavili novi jarki – kanali. Je pa res, da je bila proga za vse enaka, tako da se nad njo niti ne pritožujem preveč. Pač ni šlo.

To EP bom poskusil čimprej pozabiti, saj je marsikatera tekma pri nas organizirana bolje. Prireditelji se lahko pridejo učiti na Pohorje, kjer je organizirana »le« ena od tekem svetovnega pokala v spustu. Glede na blatni »sloves« Avč,bi kdo od organizatorjev lahko prišel tudi v ta kraj, kjer bi si pridobil nekaj izkušenj.

Naslednnja tekma je čez 14 dni. DH Javornik Črni Vrh, kjer bom dirkal »skoraj« na domači progi. Ob pomanjkanju tekem se že oziram za tekmami v bližnji soseščini. Prav mi bo prišel tudi spust Dowka u Bc. Park poznam, ostalo bo pa že Mac razkazal:):)

Počitnice? Kaj je že to?

Na kratki, ampak zahtevni progi, ki so jo odlično uredili člani kolesarskega kluba Buzet sem dosegel 2. mesto, za Volfom in hrvatom Oreškovičem.

Značilnost proge je v tekočih linijah, ki so občasno prehajala v zahtevne (že kar freeride) odseke. Seveda je bilo na posameznih odsekih vse polno skal in kamenja, kar se je poznalo po številni gumi defektov. Le malokateri tekmovalec se jim je v dveh dneh izognil. Meni je uspelo v soboto narediti snake bite na obe zračnici hkrati. Tudi v polfinalu mi je zadaj spustila zračnica, tako da sem odpeljal polovico proge po prazni gumi. Tako sem privozil do 3. mesta.

Za finalno vožnjo sem napumpal zračnico na 3,5 – 4 bar, kar se je poznalo na vožnji, ki je bila trda, vendar sem tako prišel vsaj do cilja.

Čeprav sem že v začetku omenil organizacijo, moram za konec dodati še sledeče. DH Buzet je bilo eno najbolje organiziranih tekmovanj, ki sem jih do sedaj obiskal. Pripombe nad organizacijo ima lahko le dlakocepec. Še za spremljevalni program je bilo dobro poskrbljeno (v petek in soboto zvečer). Imel sem toplo vodo v slačilnici NK Buzet, sanitarije so bile pri roki, barumat, prevozi so tekli kot namazani )še policaji so zamižali na obe očesi:):) Bilo je še cela vrsta drugih manjših ugodnosti, ki jih drugje nisem vajen. Še enkrat hvala BK Buzet za lep vikend. Drugo leto sem si že rezerviral termin za tekmo, kot tudi ogled ene od moto prireditev v tem kraju (enduro ali pa gorsko hitrostno dirko).

Na Javor sem prišel v petek okoli 13. ure. Po namestitvi v »hotel« sem počakal še 112, da pričnemo s spoznavanjem proge. Žal pa se mi je že v prvem spustu pripetil Manson. Enako kot lani, le da sem se tokrat peljal po zloglasnem odseku proge kakih 10 m dalje. Ob preskakovanju skale me je pošteno vrglo čez krmilo. Pristal sem med skalami (saj tam so le skale) z poškodovano ličnico. Očitno je ena od skal dobila prosto pot do obraza in mi pretrgala kožo. Tako sem si po nekaj letih zopet pridelal pet šivov, boleče koleno in odrgnine po celem telesu. Za ta dan je bilo voženj dovolj:)

V soboto sem le mukoma nataknil čelado, da bi pa namestil očala nisem niti razmišljal. So pritiskala direktno na šive. Šele popoldne, ko sem dobil novo čelado (tnx Janč), sem lahko vozil na vso moč in tako naredil osem spustov. Zvečer sem kar popadal v posteljo, le direndaj v koči je bil peklenski. Bila je skoraj ena ura zjutraj, ko sem lahko zaspal.

Nedelja se je pričela z enim ogrevalnim spustom in čakanjem na polfinalno tekmo, katero sem odpeljal malo rezervirano. Dovolj za četrto mesto. Glavno tekmo – finalno vožnjo sem odpeljal z eno večjo napako, drugače pa sem popravil čas iz polfinala za cca 8 sec. Po prihodu v cilj sem prevzel sedež vodilnega in čakal naslednje tri tekmovalce. Volf je bil počasnejši, Novaku je nekje spustila zračnica, Cec pa se je v turbo slogu pripeljal na prvo mesto. Zmaga Ceca je čista kot solza, jaz pa sem v prvi sezoni tekmovanja v kategoriji elite zasedel drugo mesto. Zadovoljen. Čestitke tudi organizatorju za b.p. izvedbo tekme. Tako se to dela.

Ker je tekma štela tudi za pokal Slovenije, sem si privozil še nekaj točk, ter z minimalno prednostjo še vedno vodim pred Cestnikom.

Sledi že tekma v Buzetu, kjer bom predvsem pilil formo za EP, ki bo čez 14 dni. Aja, pa prepoved poškodovanja imam do takrat:):)

Poleg vsakodnevnega večurnega učenja opravim 2x/dan tudi trening. Vse se odvija na Širokem pri železniški postaji Most na Soči, kjer imam testni poligon oz. kar mini dh progo. Seveda so treningi v vsakem vremenu. Pripravljenost je še vedno odlična, saj se včasih malo poštopam in primerjam rezultate. Malo pogrešam vožnjo z motocrosom, saj sem razdrl zadnjo nihajko, ki mi je že močno opletala. Vsi ležaji so se polomili, tako da sem naročil nove in jih čakam že 14 dni. Yamaha je tako parkirana v garaži. Po eni strani je tako še bolje, da mi ostaja več časa za učenje.JJ

Bliža se že tekma na Javorju (dp),še vedno pa je živ spomin na lanskoletni crash in odpovedjo udeležbe na EP v Grčiji.